Kaj je dolgotrajna oskrba

Kaj je dolgotrajna oskrba? Gre za sistem storitev in ukrepov, namenjenih osebam, ki starosti, bolezni ali invalidnosti potrebujejo pomoč pri vsakodnevnih opravilih daljše časovno obdobje.

Dolgotrajna oskrba predstavlja most med zdravstvenim in socialnim varstvom, saj zajema tako zdravstvene kot socialne storitve, prilagojene potrebam posameznika.

V Sloveniji se soočamo s staranjem prebivalstva, kar povečuje potrebo po dolgotrajni oskrbi. Demografske projekcije kažejo, da bo do leta 2050 skoraj tretjina slovenskega prebivalstva starejša od 65 let. Ta trend postavlja dolgoročne izzive za naš sistem socialne varnosti in zdravstvenega varstva.

Dolgotrajna oskrba ni namenjena samo starejšim. Potrebujejo jo lahko tudi mlajše osebe s kroničnimi boleznimi, po hudih poškodbah ali z različnimi oblikami invalidnosti. Bistvo dolgotrajne oskrbe je zagotavljanje kakovostnega življenja in ohranjanje čim večje samostojnosti posameznika, ne glede na njegovo starost ali zdravstveno stanje.

 

Sistem dolgotrajne oskrbe v Sloveniji trenutno doživlja pomembne spremembe z novim Zakonom o dolgotrajni oskrbi, ki predstavlja temelj za popolno ureditev tega področja. Cilj je vzpostaviti enoten, pregleden in finančno vzdržen sistem, ki bo dostopen vsem, ki ga potrebujejo.

Storitve in oblike dolgotrajne oskrbe

Dolgotrajna oskrba obsega širok spekter storitev, ki se lahko izvajajo na različne načine. Najpogostejše oblike vključujejo oskrbo na domu, institucionalno oskrbo v domovih za starejše in drugih ustanovah ter različne oblike dnevnega varstva.

Oskrba na domu omogoča, da oseba ostane v domačem okolju, kjer prejema potrebno pomoč. Ta lahko vključuje pomoč pri osebni higieni, oblačenju, prehranjevanju, gospodinjskih opravilih, nakupovanju in drugih vsakodnevnih aktivnostih. Prednost te oblike je, da posameznik ostane v znanem okolju, kar pozitivno vpliva na njegovo psihično počutje in ohranjanje socialnih stikov.

Institucionalna oskrba se izvaja v domovih za starejše, posebnih socialnovarstvenih zavodih in drugih ustanovah. Namenjena je osebam, ki potrebujejo intenzivnejšo pomoč in nadzor, ki ga ni mogoče zagotoviti na domu.

Poleg osnovne oskrbe vključuje tudi zdravstveno nego, fizioterapijo, delovno terapijo in druge storitve.

Dnevno varstvo predstavlja vmesno obliko, kjer oseba del dneva preživi v ustanovi, kjer je deležna potrebne oskrbe in aktivnosti, preostanek časa pa v domačem okolju. Ta oblika je posebej primerna za osebe, ki ne potrebujejo 24-urne oskrbe, hkrati pa razbremeni svojce, ki zanje skrbijo.

Kaj je dolgotrajna oskrba v praksi, najbolje razumemo skozi konkretne storitve, ki jih zajema. Te vključujejo pomoč pri osnovnih dnevnih opravilih (umivanje, oblačenje, hranjenje), pomoč pri gospodinjskih opravilih, zdravstveno nego, rehabilitacijo, psihosocialno podporo in različne oblike terapij.

Financiranje dolgotrajne oskrbe

Financiranje predstavlja enega največjih izzivov dolgotrajne oskrbe. V Sloveniji se trenutno financira iz različnih virov, vThis z zdravstvenim zavarovanjem, pokojninskim in invalidskim zavarovanjem, proračunskimi sredstvi in zasebnimi sredstvi uporabnikov.

Nov zakon o dolgotrajni oskrbi predvideva uvedbo obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, ki bo predstavljalo dodaten steber socialnega zavarovanja. To bo omogočilo bolj sistemsko in stabilno financiranje, hkrati pa zagotovilo pravičnejšo porazdelitev stroškov med državo in posamezniki.

 

Stroški dolgotrajne oskrbe lahko predstavljajo veliko finančno breme za posameznika in njegovo družino. Mesečni stroški institucionalne oskrbe v domovih za starejše se gibljejo med 900 in 1.800 evri, odvisno od stopnje potrebne pomoči in lokacije. Čeprav je oskrba na domu cenovno ugodnejša, še vedno predstavlja znaten strošek za mnoge družine.

Razumevanje, kaj je dolgotrajna oskrba, ni zgolj vprašanje zdravstvene ali socialne politike, ampak tudi ekonomsko vprašanje. Gre za investicijo v kakovost življenja ljudi in hkrati za razbremenitev družin, ki sicer nosijo velik del bremena oskrbe svojih bližnjih.

Vloga neformalnih oskrbovalcev

Neformalni oskrbovalci – družinski člani, sorodniki, prijatelji in sosedje – igrajo ključno vlogo v sistemu dolgotrajne oskrbe. V Sloveniji več kot 200.000 ljudi neformalno skrbi za svoje bližnje, ki potrebujejo pomoč pri vsakodnevnih opravilih.

Ta oblika oskrbe ima številne prednosti, saj poteka v domačem okolju in temelji na osebnem odnosu med oskrbovalcem in oskrbovancem. Vendar pa lahko dolgotrajna skrb za bližnjega vodi v izgorelost, zdravstvene težave in socialno izolacijo oskrbovalca.

Novi zakon o dolgotrajni oskrbi predvideva večjo podporo neformalnim oskrbovalcem, vključno z usposabljanjem, svetovanjem, začasnim nadomeščanjem (respitno oskrbo) in v določenih primerih tudi finančnim nadomestilom. To je pomemben korak k priznavanju vrednosti neformalnega dela in preprečevanju negativnih posledic za oskrbovalce.

Sodelovanje med formalnimi in neformalnimi oskrbovalci je ključno za učinkovit sistem dolgotrajne oskrbe. Profesionalni oskrbovalci lahko nudijo strokovno podporo in razbremenitev družinskim članom, ti pa lahko prispevajo dragoceno poznavanje potreb in želja oskrbovanca.

Izzivi in prihodnost dolgotrajne oskrbe

Slovenija se pri vzpostavljanju celovitega sistema dolgotrajne oskrbe sooča s številnimi izzivi. Eden največjih je zagotavljanje zadostnega števila usposobljenih kadrov. Poklic oskrbovalca je fizično in psihično zahteven, plačilo pa pogosto ne odraža zahtevnosti dela.

Demografske spremembe predstavljajo dodaten pritisk na sistem. Staranje prebivalstva povečuje potrebe po dolgotrajni oskrbi, hkrati pa se zmanjšuje delež delovno aktivnega prebivalstva, ki bi lahko zagotavljal in financiral te storitve.

Digitalizacija in nove tehnologije prinašajo priložnosti za izboljšanje dolgotrajne oskrbe. Pametni domovi, telemedicina, robotika in druge inovacije lahko povečajo samostojnost oskrbovancev in razbremenijo oskrbovalce. Pri tem pa mora tehnologija podpirati človeški stik, ne pa ga izpodrivati.

 

Kaj je dolgotrajna oskrba v prihodnosti, bo odvisno od naše sposobnosti, da vzpostavimo trajnosten in pravičen sistem, ki bo upošteval potrebe in želje oskrbovancev, podpiral oskrbovalce in učinkovito uporabljal razpoložljive vire. To zahteva sodelovanje vseh deležnikov – države, lokalnih skupnosti, strokovnjakov, uporabnikov in njihovih družin.

Dolgotrajna oskrba ni samo vprašanje zagotavljanja osnovnih storitev, ampak tudi vprašanje dostojanstva, avtonomije in kakovosti življenja. Vsak sistem mora temeljiti na spoštovanju človekovih pravic in individualnih potreb oskrbovancev, hkrati pa upoštevati realne omejitve virov.

Z novim zakonom o dolgotrajni oskrbi Slovenija stopa na pot celovite ureditve tega področja. Uspeh reforme bo odvisen od doslednega izvajanja, zadostnih finančnih sredstev in pripravljenosti vseh deležnikov za sodelovanje pri iskanju najboljših rešitev za oskrbovance in oskrbovalce.